Samozdravljenje je staro toliko kot človeštvo. Že od nekdaj so ljudje s pridom želi sadove narave in si z njimi lajšali bolezenske tegobe.

Danes v zdravljenju prevladujejo sintetična zdravila. Ljudje smo postali kar nekako odvisni od njih. Ob pojavu bolezni pohitimo z jemanjem teh in onih tabletk, ne zazremo pa se vase, kjer bi mogoče lahko odkrili vzrok za slabo počutje.

Vedno si je bolje predstavljati, da je kozarec vode napolnjen do polovice, kot pa reci, da je kozarec na pol prazen. Izjavi imata sicer enak pomen, vendar izražata različen odnos do sveta. Prvi je pozitiven, usmerja se glede na normalno in se ne zmeni za negativne stvari. Drugi vidi samo negativne stvari in ne najde ničesar, kar bi ga veselilo in spodbujalo…

Ljudje pa ponavadi o zdravju, ki zajema zelo širok spekter življenjskih izkušenj in praks, razmišljamo šele, ko imamo z njim konkretne probleme. Odvisno od naše siceršnje osebnostne drže začnemo

razmišljati, obupavati in morebiti celo obtoževati ves svet za krivico, ki se nam dogaja, ali pa se vsaj takrat vprašamo, kaj smo mislili ali počeli narobe, da smo sploh zboleli.

Začenjamo razmišljati, kaj bi bilo v življenju potrebno spremeniti, da bi ozdraveli in tudi ostali zdravi.

Nikakor ne gre pozabiti, da je človek bitje, ki ima telo, duha in dušo in da je človeški organizem veliko več kot vsota celic.

Če je bolan eden od njih, zbolita tudi druga dva. Za srečno, zadovoljno in zdravo življenje moramo vzpostaviti popolno harmonijo med njimi.

Ko govorimo o »zdravju« ne bi smeli misliti zgolj na telo, temveč na stanje harmonije in odsotnosti motenj na vseh treh področjih.

Zdravje je tudi odsev našega mišljenja, čustvovanja in kakovosti naših odnosov z drugimi in okoljem.

Spoznali bomo način samozdravljenja v praksi, kako vsak dan, na preprost in učinkovit način ravnati, da bomo dosegli harmonijo telesa, duha in duše.

Vaja dela mojstra – le če mojster dela vajo.