Oh, kako visoko bi morala biti krila gorskih zarij, da bi se povzpela na mavrične solze in poletela skupaj tja čez slapove v nedrja slovenskih dolin v veselo hrepeneče misli, nekoga ob tebi, bodi to kar si, ljuba moja, nasmej se ljubezni, prisluhni neslišnemu, naj ti božja luč zasije na pogum krhkih dni in natoči